Spremembe v razumevanju človeških razlik
Ljudje se med seboj razlikujemo po višini, barvi kože, barvi oči itd. Ker menimo, da so te razlike v človeškem telesu precej normalne, se nam te razlike ne zdijo več čudne. Dejstvo pa je, da ni bilo vedno tako. Skozi človeško zgodovino so različni posamezniki naše vrste doživljali nelagodje, ko so naleteli na neznano barvo oči, višino, strukturo las ali pege človeka.
Ljudje smo sami po sebi skeptični do neznanega in se bojimo neznanih stvari, zato so mnogi od nas v preteklosti, kot so dominantne leve roke, zelene oči ali rdeči lasje, imeli za vznemirjajoče. Pravzaprav ljudje še danes uporabljajo to globoko zakoreninjeno evolucijsko strategijo preživetja. Večji del naše zgodovine nam je bilo to v pomoč. Ta impulz nas je rešil pred tem, da bi jedli morda strupeno sadje, pobrali kače ali šli crkljat čudovitega, puhastega leva.
Vendar zdaj živimo v sodobnem svetu. Zdaj se zdi, da naš dolgotrajni instinkt povzroča več težav, kot jih rešuje. Je vir velikega dela naših predsodkov, pa tudi pogostih dejanj ustrahovanja, diskriminacije, stereotipov in mnogih drugih krutosti, h katerim smo kot ljudje nagnjeni.
Ne bojimo se več dejstva, da je barva oči nekoga lahko drugačna, da ima nekdo pege, velik del nas ljudi še vedno boji razlik, kot so disleksija, stanja pomanjkanja pozornosti/hiperaktivnost (ADHD) in avtizma. Kaj povzroča naš strah? Predvsem nepoznavanje in nerazumevanje različnih stanj. Naša zaskrbljenost izvira iz tega, da jih ne poznamo ali ne razumemo.
Nevrodiverziteta je raznolikost misli, čustev in pogledov na svet, ki si jih delijo vsi ljudje. Že zelo dolgo so v naši človeški družini prisotne nevrodivergentna stanja, vključno z disleksijo (kot tudi dispraksijo, diskalkulijo in številnimi drugimi), avtizmom in ADHD. Čeprav obstajajo dokazi, da se jih nekatere – morda celo mnoge – zgodovinske kulture niso bale, naša sodobna družba, ki temelji na sodobnih skrbeh in stereotipih, te razlike šele zdaj začenja dojemati.
Kot družba postopoma premagujemo naše predsodke in sprejemajo nevrodivergentna stanja kot običajne vidike človeške izkušnje. Naš strah pred temi scenariji se zmanjšuje z vsakim novim spoznanjem in ugotovitvijo, ki jo naredimo. Še pomembneje pa je, da več ko izvemo o njih, bolj cenimo njihov pomen, načine, na katere izboljšujejo družbo, in načine, na katere podpirajo blaginjo človeške družine. Pomembno je, da ta stanja razumemo, namesto da se jih bojimo.
Ljudje smo sami po sebi skeptični do neznanega in se bojimo neznanih stvari, zato so mnogi od nas v preteklosti, kot so dominantne leve roke, zelene oči ali rdeči lasje, imeli za vznemirjajoče. Pravzaprav ljudje še danes uporabljajo to globoko zakoreninjeno evolucijsko strategijo preživetja. Večji del naše zgodovine nam je bilo to v pomoč. Ta impulz nas je rešil pred tem, da bi jedli morda strupeno sadje, pobrali kače ali šli crkljat čudovitega, puhastega leva.
Vendar zdaj živimo v sodobnem svetu. Zdaj se zdi, da naš dolgotrajni instinkt povzroča več težav, kot jih rešuje. Je vir velikega dela naših predsodkov, pa tudi pogostih dejanj ustrahovanja, diskriminacije, stereotipov in mnogih drugih krutosti, h katerim smo kot ljudje nagnjeni.
Ne bojimo se več dejstva, da je barva oči nekoga lahko drugačna, da ima nekdo pege, velik del nas ljudi še vedno boji razlik, kot so disleksija, stanja pomanjkanja pozornosti/hiperaktivnost (ADHD) in avtizma. Kaj povzroča naš strah? Predvsem nepoznavanje in nerazumevanje različnih stanj. Naša zaskrbljenost izvira iz tega, da jih ne poznamo ali ne razumemo.
Nevrodiverziteta je raznolikost misli, čustev in pogledov na svet, ki si jih delijo vsi ljudje. Že zelo dolgo so v naši človeški družini prisotne nevrodivergentna stanja, vključno z disleksijo (kot tudi dispraksijo, diskalkulijo in številnimi drugimi), avtizmom in ADHD. Čeprav obstajajo dokazi, da se jih nekatere – morda celo mnoge – zgodovinske kulture niso bale, naša sodobna družba, ki temelji na sodobnih skrbeh in stereotipih, te razlike šele zdaj začenja dojemati.
Kot družba postopoma premagujemo naše predsodke in sprejemajo nevrodivergentna stanja kot običajne vidike človeške izkušnje. Naš strah pred temi scenariji se zmanjšuje z vsakim novim spoznanjem in ugotovitvijo, ki jo naredimo. Še pomembneje pa je, da več ko izvemo o njih, bolj cenimo njihov pomen, načine, na katere izboljšujejo družbo, in načine, na katere podpirajo blaginjo človeške družine. Pomembno je, da ta stanja razumemo, namesto da se jih bojimo.
Komentarji
Objavite komentar